junij 2021
P T S Č P S N
« Mar    
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Zgodovina

Začetki vipavskega gasilskega društva segajo v drugo polovico 19. stoletja, v čas prebujanje slovenske narodne zavesti ter čas družbenih in političnih sprememb. Začetki ustavnega življenja Slovencev so vezani na leto 1860 in 1861 predvsem po uvedeni novi ustavi, oziroma po sprejetju februarskega patenta, ki je dovoljeval ustanavljanje kulturnih društev in oblikovanje političnih programov posameznih strank. Javno in društveno življenje Slovencev se je začelo razvijati še posebej po izdaji dokumenta »Zedinjena Slovenija«. Slovenski poslanci so v deželnih zborih zahtevali enakopravnost z drugimi narodi.

 

V tem času je država sprejela zakonske predpise in s tem poskrbela za organizirano reševanje in gašenje. Gasilni red, sprejet leta 1857, je zahteval sodelovanje vseh sposobnih krajanov pri reševanju in gašenju. Predvideval je protipožarne oglede in kazni za kršilce gasilnega reda. Namerno podtikanje požara je ovrednotil kot hudodelstvo – kazen je bila odvisna od višine škode in ogroženih človeških življenj; za požar s hudimi posledicami je bil požigalec lahko obsojen celo na smrt.

 

Po sprejetju zakona o društvih leta 1867 so začela nastajati prva gasilska društva, ki so ob podpori občin prevzela reševanje in gašenje. Gasilsko dejavnost kot delo organiziranih skupin je uzakonil gasilni red leta 1886. Ta je predvideval organizacijo požarne brambe kot javne ali privatne ustanove, katere poglavitna naloga je bila varovanje življenja in lastnine prebivalcev.

 

V duhu razmer takratnega časa in na pobudo vipavskega grofa Karla Lanthierija je bilo leta 1877 v Vipavi ustanovljeno gasilsko društvo.

 

 zgodovina1

Del članov društva pred letom 1890. V prvi vrsti, drugi z leve je grof Lanthieri.

 

 

 

Grof je postal ustanovitelj in pravi načelnik društva. Ob ustanovitvi je društvu za hrambo orodja in opreme odstopil del prostorov v gradu na trgu v Vipavi, ter plačal nabavo opreme, ročne brizgalne in uniform, nekaj opreme pa je društvo prevzelo ob predhodne varnostne službe.

 

Za tedanji čas je bilo značilno, da je član gasilskega društva lahko postal samo pošten in delaven človek, ki je bil pripravljen priskočiti na pomoč ne glede na uro in vreme. Med člani so bili tudi trgovci, gostilničarji, obrtniki in učitelji.

 

 

zgodovina2

Listina o častnem članstvu, ki jo je društvo leta 1887 podelilo grofu Lanthieriju

 

 

V Vipavi je že pred nastankom društva obstajala nekakšna oblika varnostne službe, ki je razpolagala tudi z opremo za gašenje požarov. O tem pričajo zapisi v takratnem časopisu. Novice so leta 1865 poročale o dveh velikih požarih v Podkraju in Št. Vidu (Podnanos), ko so na pomoč pri gašenju prihiteli tudi s t.i. gasilnico (ročno gasilsko črpalko) iz Vipave. Leta 1872 pa so po poročanju Soče, pomagali pri gašenju Majerjevega gradu v Ložah pri Vipavi.

 

Za prvega operativnega načelnika je bil izvoljen Jože Dolenc. Leta 1882 ga je nasledil trgovec Ivan Može iz Vipave, ki je društvo uspešno vodil, zato so ga leta 1892 z diplomo imenovali za dosmrtnega člana in častnega načelnika.

 

V prvih letih delovanja so člani društva pomagali pri gašenju večjega požara gospodarskega poslopja v Podragi leta 1880, požara predilnice v Ajdovščini leta 1881 in 1894, požara objekta v katerega je udarila strela na Ustjah leta 1894, ter drugih nesrečah.

 

Kdor je mogel je društvu pomagal z denarnimi prispevki. Pomemben del dohodka je bil tudi izkupiček od plesov in veselic, ki so jih prirejali gasilci, večkrat tudi v sodelovanju z vipavsko čitalnico. 28. oktobra 1884 na dan sv. Simona, dan največjega letnega sejma v Vipavi, je bila prirejena velika tombola v korist vipavske Prostovoljne požarne brambe, ki je dovolilo C. kr. finančno ministrstvo. V vabilu na semenj je bilo posebno opozorilo, da vipavska prostovoljna požarna bramba ni zavetišče nemškutarjev, ampak ima “slovensko  zapoved“. Po končani tomboli je sledila zabava z plesom pri gostilničarju Perhavcu v Tabru.

 

Leta 1902, ko je društvo vodil načelnik Ivan Mesesnel, je društvo praznovalo 25-letnico obstoja. Priredili so veliko slavje, ter izdali priložnostno dopisnico. Z izkupičkom so kupili novo ročno črpalko. Opremljenost društva z gasilskim orodjem je bila odvisna od grofove podpore, prispevkov prijateljev društva in od lastne iznajdljivosti.

 

 zgodovina3

Spominska dopisnica, ki je bila izdana ob 25 letnici društva, leta 1902

 

 

Ker je smrti grofa Lanthierija, leta 1910,  društvo izgubilo svoje prostore v gradu, so hoteli zgraditi svoj lasten dom, zato so se povezali z deželnim odbornikom dr. Ladislavom Peganom, vipavskim rojakom, in zaprosi za deželno pomoč. Po njegovi zaslugi so dobili iz Ljubljane potreben denar, da so obnovili dotedanje skladišče varnostne službe in se tako leta 1912 vselili v nove prostore. V njih so ostali do leta 1981, ko so se preselili v nov gasilski dom na sedanji lokaciji.

 

Z italijansko zasedbo po 1. sv. vojni se je kakor za ostala društva tudi za vipavske gasilce začelo črno obdobje. Fašistični oblastniki so videli v društvu nevarno gnezdo slovenstva, čeprav so mu priznavali humanitarno vlogo. Pritisk je prišel do posebnega izraza avgusta 1927, ko so oblasti le dan pred praznovanjem 50-letnice društva, na katerem so gasilci nameravali razviti že kupljen društven prapor, uradno prepovedale praznovanje.  Uradno je bilo praznovanje prepovedano, ker društvo občinskemu podestaju Pacelliniju (od države nastavljenemu občinskemu uradniku, ki je izvajal oblast na lokalni ravni) ni predložilo prošnje za prireditev. Resnica je bila drugačna. Prošnjo so izročili tajniku Delpinu, kot je bil običaj. Do zapleta je prišlo, ker je Pacellini hotel, da bi bila botra prapora njegova žena, medtem ko so gasilci za to vlogo izbrali zavedno domačinko Pavlo Jirak.

 

Društvo je bilo v nevarnosti da bo na ukaz goriške prefekture razpuščeno, Italijani so namreč gasilstvo urejali po svoje. V osrednji Sloveniji so Italijani razpustili gasilska društva, jim pobrali orodje in opremo. Gasilsko službo je opravljala le poklicna gasilska četa »Corpo Vigili del fuoco«. Ostala gasilska društva so razpustili.

 

 zgodovina4

Člani društva leta 1927.

 

 

Decembra 1927 so člani izvolili nov odbor s Stankom Grabrijanom na čelu, ter sprejeli pravila občinskih gasilskih društev. Na tak način jim je uspelo rešiti društvo, orodje in opremo. Na novo organizirano društvo je je gasilska organizacija goriške pokrajine obravnavala kot poklicno  in mu je dodelila motorno brizgalno, avtomobil in drugo orodje. Italijanske oblasti so kmalu po vstopu v vojno mobilizirale deset članov društva in jih dodelile 37. gasilski enoti v Gorici.

 

Medvojno obdobje je zaznamovalo veliko število požarov gospodarskih, pa tudi stanovanjskih požarov. Obubožani in zadolženi kmetje so nemalokrat sami zažgali objekte, ki so jih pred tem dobro zavarovali, da so prišli do denarja za odplačilo dolgov in obnovo objektov. Pri požarih, ko imetje ni bilo zavarovano, so se gasilci še posebej potrudili, da so rešili čim vel premoženja.

zgodovina5

Del člani društva leta 1946.

 

 

Z osvoboditvijo se je začelo novo obdobje. S prostovoljnim delom in denarno pomočjo vipavske občine je društvo leta 1953 ob gasilskem domu zgradilo 11,5 metra visok lesen stolp za sušenje cevi in urjenje. Istega leta je bil razvit tudi prapor društva. Društvu je dalo nov zagon tudi večje število mladih, ki so se vključevali v društvo.

 

zgodovina6

Star gasilski dom z lesenim stolpom, pred letom 1960.

 

Po vzponu je v društvu sledila kriza, ki je dosegla vrhunec v letih 1963 in 1964. Takrat je namreč burja porušila lesen stolp. Zavarovalnino so porabili za popravilo strehe, ki je bila v zelo slabem stanju. Obnove je bil potreben tudi celoten gasilski dom, za kar pa ni bilo denarja. Zaradi pasivnosti nekaterih članov in nerazumevanje nekaterih organov ajdovske občine je grozila razpustitev društva. Tik pred razpustom je najbolj zvestim članom uspelo, da so dokazali, kako pomembno je društvo. Dosegli so izvolitev novega vodstva, ter sprejeli sklep o prodaji polovice gasilskega doma. Kupec se je obvezal, da bo za kupnino  v grobem uredil preostali del objekta, ter nad njim zgradil stanovanje.

 

zgodovina7

Razvitje prapora društva leta 1953.

 

V 70-ih in 80-ih letih je društvo ponovno beležilo vzpon, ter se kadrovsko in materialno krepilo. Leta 1964 se je društvo prejelo v uporabo rabljeno poltovorno vozilo IMV, leta 1966 rabljen mini avtobus Zastava in rabljeno prenosno črpalko Sora, leta 1968 rabljen kombi bus Tam 2000, leta 1969 pa novo prenosno črpalko Rosenbauer in rabljeno avtocisterno Tam Pionir. V društvo se je vključevalo vedno več novih članov in mladine.

 

Ker lokacija in prostori gasilskega doma niso več ustrezali potrebam so začeli razmišljati o gradnji novega gasilskega doma. Po dogovoru s krajevno skupnostjo so se odločili, da dotedanji dom prodajo, ter z prejetim denarjem pričnejo zidati nov dom.  Ob praznovanju 100 letnice društva, leta 1977, je bil položen temeljni kamen ob sedanji lekarni. Ker za to lokacijo pozneje niso dobili dovoljenj so pridobili sedanjo lokacijo, ki je bolj oddaljena iz središča Vipave. Zemljišče je bilo kupljeno leta 1979. Istega leta se je tudi pričela priprava gradbišča z betoniranjem temeljev. Zaradi pomanjkanja denarja so večino dela opravili gasilci sami, zato je bila tudi gradnja dolgotrajna. Leta 1981 so bili garažni prostori toliko usposobljeni, da so se lahko za silo preselili. Nato je sledilo urejanje še ostalih prostorov. Gradnja doma je bila uradno zaključena ob praznovanju 120 letnice društva, leta 1997. Ob tej priložnosti je domačin Jurij Makovec na fasado doma narisal zavetnika gasilcev sv. Florijana. že nekaj let pred tem, leta 1993, pa je društvo postalo bogatejše za lesen kip sv. Florijana, ki ga je izdelal domačin Oton Naglost.

 

 

 

Viri in uporabljena literatura:

– arhiv društva

– Sto let gasilskega društva Vipava (uredil Polde Verbovšek)

– 120 let gasilskega društva Vipava (uredil Artur Lipovž)

– 130 let Prostovoljnega gasilskega društva Vipava (uredil Aljoša Rehar)